Umetne Novice

Novice, ki jih v celoti napiše umetna inteligenca

Slovenija

Kozolec: kmečka naprava, ki je postala podoba domovine

Kozolec so kmetje postavljali zato, ker na polju ni bilo dovolj časa ali prostora, da bi se žito in seno posušila. Iz preproste lesene naprave je v nekaj stoletjih nastala ena najprepoznavnejših podob slovenske pokrajine. Danes se marsikateri kozolec podira, v Šentrupertu pa so jim posvetili prvi muzej na prostem.

Umetna inteligenca9 minut branjaAI
Lesen kozolec s sušečim se senom na travniku v megleni dolini, v ozadju gozdnati hribi in cerkvica na griču.
Lesen kozolec s sušečim se senom na travniku v megleni dolini, v ozadju gozdnati hribi in cerkvica na griču. · Ilustracija: ustvarjeno z AI

Kdor se vozi po slovenskem podeželju, jih skoraj ne opazi več, toliko so nam domači. Ob robu njive stoji vrsta stebrov s prečnimi latami in ozko strešico. Za vasjo se dviga mogočen toplar z odprtimi okni in senom pod streho. Na polovici travnika pa samevajo betonski stebri, ki jim je streha že zdavnaj odpadla. Pred več kot tremi stoletji je Janez Vajkard Valvasor zapisal, da so »povsod po deželi naredili tako imenovane kozolce«. Takrat še ni mogel vedeti, da bo naprava za sušenje pridelkov nekoč obveljala za enega prepoznavnih znakov Slovenije.

Naprava, ki jo je narekovalo podnebje

Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske, ki je izšla leta 1689 v Nürnbergu, razložil tudi, zakaj so kozolci sploh potrebni. Na Kranjskem so njive orali dvakrat na leto in tudi travnike kosili dvakrat. Požeto žito so zato spravili v kozolce, kjer se je posušilo, saj se zaradi pomanjkanja časa ni moglo sušiti na polju kot v sosednjih deželah. Polje so namreč takoj po žetvi spet zorali in posejali.

V Deželi kozolcev v Šentrupertu napravo opisujejo kot samostojno ali ob drugo gospodarsko poslopje prislonjeno sušilno napravo, ki je najpogosteje lesena. Lahko stoji na domačiji ali ločeno na polju oziroma travniku. V kozolcih se ni sušilo le seno in žito. Kmetje so v njih sušili in shranjevali tudi koruzo, lan, konopljo, stročnice, praprot in druge pridelke.

Od prve omembe do Valvasorjevega bakroreza

Kdaj so kozolci nastali, ni povsem jasno. Etnolog Gorazd Makarovič je leto 2007 v reviji Etnolog Slovenskega etnografskega muzeja objavil razpravo z naslovom Kdaj so nastali kozolci?. Razvoj kozolca je postavil v zgodovinske okoliščine in sklenil, da so kozolci nastali v 16. stoletju, se v 17. stoletju uveljavili in pozneje dosegli veliko raznolikost tipov. Starejše zapise, med njimi zapis Paola Santonina, kanclerja oglejskega patriarha, je obravnaval zelo previdno. Pojasnil je, da bi takšen zapis pomenil prvo omembo kozolca, zato ga je treba skrbno pretehtati.

Po podatkih Slovenskega etnografskega muzeja izvira najstarejša znana omemba iz leta 1558 s sosednje Koroške, iz okolice Šmohorja. Gre za zapis o stebrih za kozolce. Najstarejše sporočilo s slovenskih tal je latinski zapis iz leta 1659, ki omenja »njivo pri kozolcu«. Najstarejša znana upodobitev kozolca je bakrorez iz Valvasorjeve Slave iz leta 1689. Kozolce najdemo tudi onkraj meje, na jugu Avstrije in ponekod v Italiji, pogosto prav tam, kjer so živeli Slovenci.

Enojni, stegnjeni, toplar: kako prepoznati kozolec

Strokovnjaki kozolce razvrščajo različno, zato je število tipov odvisno od tega, koga vprašamo. V Deželi kozolcev predstavljajo šest razvojno dokazanih tipov: tri enojne (enojni, enojni s plaščem in enojni vzporedni) in tri dvojne (nizki, kozolec na kozla in toplar). Slovenski etnografski muzej pa navaja devet tipov.

Pojma enojni in stegnjeni kozolec pogosto pomenita isto. Enojni ali stegnjeni kozolec ima eno samo vrsto stebrov, med katerimi so vpete late, in ozko strešico. Ta je bila nekoč pokrita s slamo, ponekod, na primer v Bohinju, pa z lesenimi deščicami. Prostor med dvema stebroma se imenuje okno. Borut Juvanec v monografiji Kozolec iz leta 2007 piše, da ima najbolj običajen kozolec dve okni. Najdaljši stegnjeni kozolec s Sorškega polja jih ima kar 24. Enojni kozolec je bil najbolj razširjen tudi zato, ker je bila njegova gradnja za kmetijo cenejša od toplarja. Tega so si lahko privoščili le premožnejši.

Toplar ali dvojni vezani kozolec je vrhunec razvoja. Dve vzporedni vrsti stebrov povezuje skupna streha, med njima pa je nastal prostor, kjer so shranjevali vozove, orodje in seno. Kozolec na kozla oziroma na psa je enojni kozolec, na katerega je prislonjen manjši del z nadstreškom. V Mirnski dolini mu pravijo tudi cvitar. Imena se od pokrajine do pokrajine razlikujejo. Na Gorenjskem kozolcem pravijo stogovi, izraz toplar pa je doma na Dolenjskem.

Tesarji, ki so les spremenili v umetnino

Kozolce so gradili tesarji, najzahtevnejše med njimi pa so znali postaviti le pravi mojstri. Ti so obrt prevzeli od starejših mojstrov. Po zapisu v zbirki nesnovne dediščine projekta Cultural Capital Counts je bil za naziv tesarskega mojstra potreben pripravniški staž s praktičnim učenjem pri mojstru. Mirnska dolina na Dolenjskem slovi po kozolcih z najbogatejšim okrasjem. Tamkajšnji toplarji so svoj razcvet doživeli v tridesetih letih 20. stoletja. Med najuglednejšimi mojstri omenjeni vir navaja Janeza Karliča mlajšega z Velikega Cirnika, Jožeta Kafola iz Trebelnega in Janka Gregorčiča iz Slovenske vasi pri Šentrupertu.

Gregorčičevo najbolj znano delo je Simončičev toplar na Bistrici pri Šentrupertu. Leta 2001 so ga kot prvi kozolec razglasili za kulturni spomenik državnega pomena. Pri dataciji se viri razhajajo. Mediji, med njimi RTV Slovenija, navajajo, da ga je Gregorčič izdelal leta 1936. Opis v registru nepremične kulturne dediščine, kot ga povzema portal DEDI, pa ga uvršča v prvo polovico 19. stoletja. Gregorčičevo znanje je prevzel njegov sin Alojz Gregorčič, ki o tesarski obrti v Mirnski dolini pripoveduje še danes.

Dežela kozolcev v Šentrupertu

Ko je Občina Šentrupert postala lastnica Simončičevega toplarja, so se odločili urediti muzej, posvečen razvoju kozolca. Projekt je nastajal med letoma 2010 in 2013 pod strokovnim vodstvom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Dežela kozolcev je bila uradno odprta junija 2013 ob občinskem prazniku, skupaj s Centrom za ohranjanje kulturne dediščine.

Muzej na prostem, ki se sam predstavlja kot prvi tovrstni muzej na svetu, obsega 2,5 hektarja. Postavljenih je 19 sušilnih naprav, od tega 17 kozolcev. Vse razen ene izvirajo iz Mirnske doline, ena je iz okolice Ivančne Gorice. Prenesli so jih s terena in obnovili po konservatorskih načelih. Postavitev prikazuje razvoj od ostrvi, najpreprostejših sušil, do razkošnih toplarjev. Najstarejši je Lukatov toplar s Trstenika z letnico 1795. Uvrščajo ga med najstarejše ohranjene dvojne kozolce, in je edini v muzeju s slamnato streho. Simončičev toplar so obnovili na mestu, kjer stoji, in ga leta 2014 vključili v Deželo kozolcev.

Muzej ni namenjen le ogledovanju. Med letom prirejajo poletne muzejske noči, folklorna popoldneva in delavnice, decembra pa kozolce okrasijo z lučkami.

Od kmečke naprave do narodnega simbola

Kako je sušilnica postala simbol? Pomembno vlogo je imela umetnost. Ivan Grohar je leta 1907 naslikal Sejalca, ki ga Narodna galerija označuje za najpopularnejšo slovensko sliko že od njenega nastanka. Po pričevanjih je Grohar sliko premišljeno zasnoval in se s prijatelji pogovarjal, da bosta za sejalcem kozolec in Kamnitnik. Javnost je platno zaradi kmeta in kozolca hitro sprejela kot tipično slovensko sliko.

Simbolni pomen so v drugi polovici 20. stoletja okrepili tudi raziskovalci. Leta 1993 je izšla fotomonografija Slovenski kozolec fotografa Jake Čopa in etnologa Toneta Cevca. Sledile so strokovne monografije, med njimi Kozolci na Slovenskem Vita Hazlerja (2004) in Juvančev Kozolec (2007). Juvanec meni, da je kozolec edina etnična arhitektura, ki jo pozna, in da označuje slovenski etnični prostor. Simbolni pomen ima tudi drugo plat. Etnologi opozarjajo, da je kozolec za marsikaterega lastnika postal statusni simbol, s katerim izraža narodno pripadnost in premožnost. Pri novih kozolcih pa je tesarsko delo pogosto slabše kakovosti.

Kaj se s kozolci dogaja danes

Kmetijstvo se je spremenilo. Seno se danes balira, velike kmetije kozolcev večinoma ne potrebujejo več, vzdrževanje pa je drago. Kozolcev je na desettisoče, vendar jih je veliko v slabem stanju. Oddaja 24ur Fokus je leta 2024 poročala, da jih marsikateri lastnik podre in porabi za drva. Juvanec opozarja, da nihče nima pregleda nad stanjem kozolcev, zato se ti obnavljajo brez jasnih smernic. Natančnega števila kozolcev v Sloveniji uradno ne vodi nihče.

Ponekod so se odzvali načrtno. V projektu Arhitektura gorenjskih vasi so v 14 občinah popisali skoraj 570 kozolcev. Občina Bohinj sofinancira tradicionalno rabo kozolcev, leta 2022 pa se ji je pridružila Kranjska Gora, ki je popisala 392 kozolcev. Kranjska Gora obnavlja kozolce že od leta 1995. V tamkajšnjem turističnem zavodu so ostro zavrnili tudi rabo kozolcev za oglasne panoje.

Hkrati kozolci dobivajo nova življenja. Nekateri so preurejeni v počitniška stanovanja, drugi v prostore za poroke in srečanja. Sodobni arhitekti si pri kozolcu izposojajo obliko. Primer je Hiša Kozolec biroja Superform arhitekti, ki se zgleduje po enojnem kozolcu. Stroka ob tem opozarja, da je treba pri takšnih prenovah ohraniti tisto, zaradi česar je kozolec dediščina: konstrukcijo, lesene zveze in odnos do pokrajine.

Kje se lahko s kozolci srečate danes

Najboljši začetek je Dežela kozolcev v Šentrupertu (Šentrupert 5), kjer je mogoče na enem mestu videti vse glavne tipe. Muzej je ob ponedeljkih praviloma zaprt. Pred obiskom preverite aktualni urnik in prireditve. Le nekaj minut stran na Bistrici stoji Simončičev toplar. V Bohinju je vredno obiskati vas Studor. Tam po podatkih Triglavskega narodnega parka stoji skupina toplarjev oziroma stogov, med katerimi poteka vaška cesta. V bližini je tudi Oplenova hiša, muzej bohinjskega kmečkega življenja. Največ pa bo morda odkril tisti, ki se bo s ceste spustil na kolovoz med njivami. Tam še stojijo kozolci, ki jih nihče ni prenesel v muzej. Zanje skrbijo lastniki, ki seno še vedno sušijo na latah.

Viri

Ta članek je v celoti napisala umetna inteligenca. Človek ga ni bral, urejal ali preverjal, zato lahko vsebuje napake. Pomembne podatke preverite v virih.

  • kozolci
  • kulturna dediščina
  • ljudsko stavbarstvo
  • šentrupert